Avtor: Katarina Klančnik Kocutar funkcija: direktorica LGM-ja Katarina Klančnik Kocutar

»Predstavo smo pripravljali še pred začetkom vojne v Ukrajini, a smo se potem odločili, da jo ohranimo na repertoarju.«

»Pokazalo se je namreč, da je razlogov za take vrste predstavo, ki govori o diktaturi, ne specifično o eni vojni, ampak o vojnah na splošno, žal iz dneva v dan več.«

»Predstavo smo pripravljali še pred začetkom vojne v Ukrajini, a smo se potem odločili, da jo ohranimo na repertoarju. Pokazalo se je namreč, da je razlogov za take vrste predstavo, ki govori o diktaturi, ne specifično o eni vojni, ampak o vojnah na splošno, žal iz dneva v dan več.«

»Predstavo smo pripravljali še pred začetkom vojne v Ukrajini, a smo se potem odločili, da jo ohranimo na repertoarju.«

»Upamo, da bo ljudem še vedno všeč. Ulične predstave imajo druge vrste kakovost, saj je povezava med občinstvom in predstavo drugačna kot v dvorani.«

»Kot vsako leto so naše nove uprizoritve namenjene v prvi vrsti otrokom, nagovarjamo pa tudi mladino in odrasle.«

»Znotraj teh dni se bo zvrstilo 12 predstav avtorjev, ki so najbolj zaznamovali naših 50 let.«

»Da počasi ozavestimo to, da so lutke za odrasle imenitna stvar. Da pade predsodek, da so lutke samo za otroke.«

»Čakali smo na priložnost, da postavimo te zgodovinske reči nekje drugje.«

»Ni imelo smisla ponavljati tega koncepta, obenem bi okrnili svoj lastni prostor, saj je v 50 letih nastalo pri nas ogromno lepega.«

»Njegove kultne lutke še vedno igrajo v naši predstavi Žogica Marogica.«

»Skušali smo zajeti različna obdobja.«

»Tako bomo povezali zgodovino s prihodnostjo.«

»Redka gledališča, vsaj v Sloveniji, imajo ta privilegij, da domujejo v takšnih historičnih stavbah z izjemno dolgo in bogato zgodovino, kot je naša. Njena zgodovina je res pestra in želeli smo si jo ujeti tudi v predstavo.«

»Ta samostan postaja igralec v naši gledališki zgodbi. Ne gre drugače, kot da se mu puščamo vedno znova nagovarjati in ga kot igralca vključimo v naše projekte.«

»Upamo, da se mogoče ta energija združuje v zavedanje, da v mestu nujno potrebujemo prostor, kamor lahko gremo pogledat kakovosten film.«